| 
  • If you are citizen of an European Union member nation, you may not use this service unless you are at least 16 years old.

  • Work with all your cloud files (Drive, Dropbox, and Slack and Gmail attachments) and documents (Google Docs, Sheets, and Notion) in one place. Try Dokkio (from the makers of PBworks) for free. Now available on the web, Mac, Windows, and as a Chrome extension!

View
 

Raziskovalne naloge

Page history last edited by OS Odranci 9 years, 6 months ago

 

Raziskovalne naloge

 



 

5. Raziskovalne naloge, 23.april - 13.maj 2012

 

9.,10.teden

Vsaka skupina pripravi povzetek vseh prejetih odgovorov združenih s svojim znanjem, ki je vključen v raziskovalno nalogo.

 

 


P1 OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled

Raziskovalna naloga: ZNANE OSEBNOSTI V DOMAČEM KRAJU NEKOČ IN DANES 

 

V  Občini Bled je precej znanih osebnosti s katerimi se radi pohvalimo ob vsaki priložnosti. Nekateri z nami ustvarjajo sedanjo podobo, nekateri so pustili svoj pečat v preteklosti, zagotovo pa so tudi taki, ki bodo krojili našo prihodnost, prihodnost našega kraja.  Prav ti posamezniki so ponesli ime našega kraja širom po svetu in to je bil izziv, da povprašamo sodelujoče šole, o imenih njihovih znanih domačinov in rojakov. Raziskovali smo osebnosti, ki so delovale v širšem slovenskem, evropskem in tudi svetovnem prostoru. Nekateri so mogoče tudi malo zapostavljeni, pa ni njihov pomen za naš kraj nič manjši. Mogoče pa bomo prav po zaslugi naše raziskave obudili spomin tudi na te naše rojake.

 

Naše raziskovanje nas je pripeljalo do kar lepega števila znanih osebnosti, ki so svoj pečat našemu kraju že dali. Več o njih si lahko ogledate v spodnji predstavitvi.

 

 

In še posamezniki, ki danes izstopajo v svojih vrstah in krojijo prihodnost našega kraja:

 odbojkarice ACH junior

STAREJŠE  DEKLICE  SEZONA  2011/12       
Starejše deklice so v sezoni 2011/2012 brez težav premagale vse ekipe v B ligi in osvojile 1. mesto. 

"B" LIGA                 
1. BLED ACH                                   
2. ŽIROVNICA                                          
3. ŽOK Škofja Loka                                    
4. ŽOK Triglav Kranj

KADETINJE -SEZONA 2011/2012

Kadetinje so v sezoni 2011/2012 tekmovale v B ligi in z dobro in borbeno igro zasluženo osvojile 1. mesto. 

"B" LIGA
1. BLED ACH                                                                   
2. ŽOK Triglav Kranj                                  
3. Calcit Volley ball 1                                  
4. ŽOK Triglav Kranj 2                                
5. Žirovnica

 

 

 Petra Piber

Petra Piber sodeluje pri projektu Slovenski učni krogi, zato smo jo prosili, da nam sama pove nekaj o sebi in njenem delu.

 

Povedala nam je: "Letos, ko obiskujem 9. razred OŠ prof. dr. Josipa Plemlja na Bledu teče že tretje leto odkar sem napisala svojo prvo pesem. Danes je moja zbirka že kar obsežna, poleg pesmi pa se v njej najde tudi kakšna krajša proza ali pa delo v angleškem jeziku. Že od malih nog mi je moja mama brala pesmi Toneta Pavčka in že takrat sem se zaljubila v njegove rime. 

Želim si, da bi mi bile pesmi sopotnik celo življenje."

Za pokušino vam predstavljamo njeni pesmi:

 

1. And there goes on a constant fight,

in the shadows of the night,

between love and greed.

 

And you decide,

what feeling in life,

you will need,

what feeling in life,

you will feed.

 

 

 

2. Nato pa kot vse drugo,

se tudi pot konča

in takrat, na cilju,

misliš, da je čas poln zla.

 

Zdaj želiš si, da na poti bi bil spet

In zopet trudil bi se osvajati svet.

 

Vir slike: http://www.gorenjskiglas.si/novice/razvedrilo_mularija/index.php?action=clanek&id=39847

 

 Evita Čelesnik

Članek iz revije Ekipa - intervju z Evito Čelesnik

Perspektivna Evita Čelesnik je v dosedanji karieri dokazala, da gre za nadarjeno drsalko. Volje za napredovanje ji ne manjka

Sezona se počasi bliža koncu. Kako si ti videla to sezono?

Zdi se mi, da sem s prihodom novega trenerja Valerija Babitskega zelo napredovala. Dosegla sem nekaj odmevnih rezultatov. Na državnem prvenstvu sem bila tretja, prva na Slovenskem pokalu in Pokalu Gorenjske. Nastopila pa sem tudi v tujini in sicer v Budimpešti in Sarajevo, kjer sem nastopila v starejši konkurenci. Na obeh tekmovanjih sem bila tretja.

Kaj je bil glavni razlog, da si se začela ukvarjati z drsanjem?

Mami je na Bledu organizirala drsalno društvo, saj je sama imela željo v mladih letih, da bi se ukvarjala s tem športom. Tako so mene vprašali, če bi poizkusila in hitro sem se navdušila za umetnostno drsanje. Vse se je začelo pri 4- letih.

Vseskozi treniraš na Bledu?

Začela sem na Bledu, potem sem bila sedem let na Jesenicah, sedaj sem spet na Bled. Z odhodom Valerija Babitskega z Bleda, sta odšli njegova žena in hčer na Jesenice, kamor sem prestopila tudi sama.

Kdo so bili do sedaj trenerji na tvoji drsalni poti?

Kot sem že prej omenila, začelo se je z Valerijem Babitskim. Po njegovem odhodu v Canazei, sta me trenirali njegova hči Olja in žena Elena. Ko sta se tudi oni dve odpravili v Italijo, me je prevzela Melita Čelesnik. Od letos je spet trener Valerij.

Si imela željo še za kakšnim športom?

Ob drsanju se ukvarjam tudi s konjeniškim športom, s preskakovanjem ovir, kjer sem bila tudi državna prvakinja.. Do te sezone, dokler ni prišel na Bled Valerij Babitski, me je jahanje bolj veselilo od drsanja. On je »glavni krivec«, da me je spet bolj potegnilo k drsanju, kar pa ne pomeni, da bom čisto prenehala z jahanjem.

Se je v dosedanji karieri kdaj pojavila kriza, ki bi te lahko oddaljila od drsanja?

Predvsem, ko sem bila mlajša, sem se upirala, da ne bi šla na trening, ker sem se hotela samo igrati. Z leti je to minilo.

Kaj smatraš do sedaj za svoj največji uspeh?

Trikrat zapored sem bila Pokalna prvakinja Slovenije, enkrat celo v starejši kategoriji. Lansko leto sem bila na rang lestvici vseh slovenskih drsalcev na sedmem mestu.

Si tudi članica državne vrste?

Državna reprezentantka sem že tri leta. Reprezentanca nudi enkrat tedensko v Tivoliju uro ledu, kjer se nas zbere deset kandidatov, od najmlajše do najstarejše kategorije. Vsekakor so koristni ti treningi, saj imaš s tem zelo dobro primerjavo. V avgustu imamo še možnost 14- dnevnih priprav v Tivoliju. Na posameznih treningih v Ljubljani je z menoj moj trener, v avgustovskih pripravah pa pripeljejo kakšnega tujega strokovnjaka.

Čemu moraš v prihodnosti posvetiti največ pozornosti?

Delati je potrebno na vsem. Več pozornosti pa bo sigurno potrebno posvečati koreografiji in boljši fizični pripravi v poletnih mesecih.

Je pred tekmami prisotno kaj treme?

Zanimivo, včasih nisem imela nič treme. Danes je tudi ta kdaj prisotna, kar se mi samo zdi pozitivno. Dobro je v sebi imeti nekaj andrenalina, saj se takrat bolj potrudiš.

Želje za prihodnost?

Želja je sigurno, da bi nastopila na kakšnem Svetovnem prvenstvu in Olimpijskih igrah. Prvi cilj je že v naslednji sezoni, nastop na Olimpijskih igrah mladih v Innsbrucku.

                                                

 

 

 

Vir: http://www.labod-bled.si/docs/default-document-library/2011/06/07/ekipa-3-junij-2011-intervju-z-evito-čelesnik.pdf

 

 Kaja Železnikar

 

Na šoli imamo kar nekaj pevskih talentov. Med njimi je zagotovo Kaja Železnikar, ki ima angelski glas in poleg petja izvrstno igra violino.

 

Njeni dosedanji uspehi so zbrani v spodnjem dokumentu.

 Kajini uspehi.pdf

 

 

 

 

 Andraž Ristič
 

V letošnjem letu je prejel županovo priznanječastni znak.

Andraž je že kot majhen kazal veliko zanimanja za tehniko in glasbo. Pri približno osmih letih so ga kot navdušenca za klasično glasbo začele zanimati orgle. Kmalu se je v domači kleti poskusil v izdelovanju posameznih delov orgel. Ker mu na začetku ni šlo najbolje,je sam navezal stike z orglarskim mojstrom g. Močnikom iz Cerkelj in ga nekajkrat tudi obiskal in si ogledal njegovo delavnico. 2009 je režiser RTV Slovenija Jernej Kastelec za produkcijo EBU, po osnovnih šolah v Sloveniji iskal otroke z  zanimivimi hobiji, ki bi jih nato s kratkim filmom predstavili po vsej Evropi. Na OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled ga je socialna delavka Cvetka Arh seznanila z Andražem in Jernej Kastelec se je po obisku 80 šol in predhodni odobritvi EBU produkcije odločil za Andraža. Med približno štirimesečnim snemanjem je Andraž povsem sam izdelal orgle. Andraž je poleg glasbe aktiven tudi pri drugih dejavnostih. Je član Veslaškega kluba Bled, zelo se zanima za astronomijo, železnice, kamnine, fiziko in je odličen pianist. Leta 2011 sta s sestro Ano izmed 25 duetov osvojila sedmo mesto na državnem tekmovanju TEMSIG v kategoriji klavirskih duetov, pri čemer je bila Ana najmlajša udeleženka. V šolskem letu 2010/11je v Cankarjevem domu za projekt Glasbene mladine Slovenije, »Orkester se predstavi«,približno 5.000 učencem na kratko predstavil orgle. Leta 2011 je na državnem prvenstvu v veslanju na Bledu osvojil tretje mesto v kategoriji enojec med pionirji. V šolskem letu2011/12 je osvojil drugo mesto na državnem tekmovanju v astronomiji, leta 2012 se je uvrstil na državno tekmovanje v igranju na orglah in v regijskem delu osvojil zlato priznanje.

V letošnjem letu zaključuje 9. razred, vpisal pa se je na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in na konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani.

Vir: http://obcina.bled.si/e_files/slike/novice-marec-2012-24042012.pdf

 

Kratek intervju z Andražem:

Fliqz has shut down their service. To access this video, email support with this video id: e91726ac0a4643fdbb5fe469c4e4e1f7

 

Z analizo naše raziskave smo ugotovili, da ima naš kraj v primerjavi z ostalimi sodelujočimi v projektu, zelo veliko športnikov. Športniki so bili prepoznavni že v preteklosti, seveda pa imamo že tudi v šolskih generacijah kar nekaj uspešnih mladenk in mladeničev, o katerih bomo zagotovo v prihodnosti še slišali. Verjamemo, da bo naš športni potencial dobro izkoriščen.

Iz drugih odgovorov na naše vprašanje pa smo izpostavili kar nekaj še aktualnih politikov, umetnikov na vseh področjih in tudi mladih vrstnikov.

Raziskovati znane osebnosti je bil tudi za nas poseben izziv, saj smo prišli do zanimivih ugotovitev.

 

Ugotovili smo, da v vseh krajih gojimo potrebno spoštovanje do oseb, ki so bodisi s svojimi dosežki, ali pa s svojim delom poskrbeli za prepoznavnost kraja v domovini in tujini. Da imamo različen vrstni red, kdo je najbolj znana osebnost.

Rezultatom raziskave bomo poskusili dati čimbolj uporabno vrednost, ali v obliki dostopnosti na šolski spletni strani, ali v obliki zgibanke. Pripravili bomo  predstavitev celotnega projekta  na razrednih urah.

Vsem se še nismo mogli posvetiti dovolj in bodo našo pozornost dočakali v prihodnje. Vsi pa so se zapisali v zgodovino, ki je za Bled in z njim tudi Blejski kot izredno bogata. Vsi dosežki in dela znanih osebnosti so ustvarjalni sledovi v kraju. To so pričevanja o domačinih, ki so sodelovali  pri velikih slovenskih, evropskih in svetovnih podvigih.

Hvaležni smo jim!

 


P2 OŠ Odranci

Raziskovalna naloga:

 

SLOVENSKE TRADICIONALNE JEDI

Tradicionalni recepti so se skozi desetletja ohranjali predvsem preko ustnega izročila. Matere so učile svoje hčere, kako pripraviti določeno jed in tako se je znanje umetnosti kuhanja širilo iz roda v rod. Danes je že veliko receptov zapisanih, a nekaj se jih je gotovo tudi izgubilo.
Jedi po krajih imajo dolgotrajno tradicijo in so tipične za nek kraj (povzeto po prispevku OŠ Dorenberg).

Učenci, ki so raziskovali naše vprašanje, so iskali tradicionalne jedi na dveh področjih, in sicer jedi, značilne za njihov kraj, ter jedi, ki jih ponuja šolski jedilnik. Ugotovili so, da se tradicionalne jedi pojavljajo vse več v domači kuhinji,  medtem ko jih šole v šolske jedilnike vključujejo le malokrat. Posebno vlogo pri le-teh nosijo tudi gostilne, ki promovirajo slovenske tradicionalne jedi. Pred kratkim smo v medijih zasledili informacijo, da se v slovenskem prostoru ustanavlja nova blagovna znamka Slovenska gostilna. Gostilne, ki bodo nosile to ime, bodo na svojih jedilnikih ponujale določeno število slovenskih tradicionalnih jedi. Menimo, da lahko k ohranjanju tradicionalnih jedi veliko pripomore tudi šola z vključevanjem teh vsebin v pouk.

Iz raziskovalnih nalog se da razbrati, da se določene jedi pojavljajo po celi Sloveniji. Ugotovili smo, da so nekatere jedi, kot npr. njoki v Šmarju pri Kopru tradicionalna jed, pri nas pa so sodobna. Če gledamo z geografskega vidika, vpliva na podobnost jedi tudi bližina kraja.

Šole so poslale tudi različne recepte in s tem naborom se lahko obogati tudi jedilnik šolske kuhinje.

To raziskovalno vprašanje bi bilo dobro raziskovati na širšem slovenskem področju, s čimer bi pripomogli k ohranjanju slovenske kulinarične preteklosti.

V predstavitvi si lahko ogledate nekaj izbranih receptov. Svetujemo vam, da jih poskušate pripraviti  na vašem štedilniku.

 

Video Priprava ajdove zlejvanke

 


P3 OŠ Prule

Raziskovalna naloga:

 

V raziskovalni nalogi smo pokukali v  preteklost, ter skušali ugotoviti, kako se je način življenja ljudi  do danes spremenil.

Zanimalo nas je, kako je  vedno večja izraba  različnih virov energije -  predvsem v zadnjem stoletju vplivala na spremembo prostora, (urbanistični načrt krajev),  življenjskih  pogojev ljudi in njihovo mišljenje…

Na podlagi  odgovorov, ki smo jih dobili, smo prišli do spoznanja , da je na velike spremembe  v zadnjih stotih letih botrovalo  predvsem  odkritje elektrike, zaradi katere je prišlo do  revolucionarne modernizacije s stroji – ki so povsem nadomestili človekovo fizično moč.

Življenje je postalo (vsaj na videz) enostavnejše ; zaradi vodovoda, sodobnih prevoznih sredstev, javne osvetljave , uporab umetne luči v prostorih bivanja, modernih prevoznih sredstev, sodobnih načinov komunikacije,  televizije in računalnika.

Spremenilo se je družabno življenje. Kljub večji mobilnosti, je Klasičnega druženja je manj. Zaradi možnosti, ki jo nudijo sodobne komunikacijske tehnologije – predvsem interneta, se ljudje vse bolj usmerjajo  na načine komunikacije z uporabo družabnih omrežij, ki je za mnoge zaradi hitrega tempa življenja vse bolj priročen način druženja.

Sklep: Sodobni človek si težko predstavlja življenje brez energijskih dobrin, do katerih imamo danes tako enostaven dostop. Težko si predstavljamo, da bi si stanovanje osvetljevali s petrolejkami,vsak dan  prepešačili kilometerske razdalje, zajemali vodo iz bližnjega vodnjaka, prali perilo v bližnjem potoku, se greli ob krušni peči na drva, si v črni kuhinji pripravljali kruh …

Brez mobilnih telefonov, televizorjev in računalnikov ….«a »babice« pravijo, da je bilo v starih časih kljub temu »luštno« lepo.  


P4 OŠ Gornji Petrovci

 

SIcer smo dobili nalogo, da naredimo povzetek, je to skoraj nemogoče zaradi pisane palete šeg in navad po Sloveniji. SIcer se nekaj šeg ali navad ponavlja, se pa kljub temu nekaj razlikujejo. Želimo Vam prijetno branje in se obenem zahvaljujemo vsem "partnerskim" šolam. (ekipa OŠ Gornji Petrovci)

 

 

Raziskovalna naloga: Š E G E    I N    N A V A D E

 

BLED

Ob poroki so bili značilni običaji kot so ugrabitev neveste in ˝šranganje˝.Ta dva običaja se sčasoma izgubljata. Na Bledu so nekaj let zapovrstjo pripravljali tradicionalno KMEČKO OHCET, s katero so želeli prikazati običaje čimbolj izvirno.

Običaji ob smrti so se zaradi uvedbe mrliških vežic izgubili in živijo le v spominih naših dedkov in babic.

ŽEGNANJE KONJ NA sv. ŠTEFANA NA KUPLENJKU (danes Dan samostojnosti) – kmetje so prišli s konji k maši in poprosili za zdravje živine

PREVOZI S BLEJSKIMI PLETNAMI in ROMANJE NA OTOK – Prvi romarji so prihajali na otoško cerkev že leta 1142. Čolnarji so jih na otok prepeljali zastonj. To obvezo so prevzeli s čolnarskim dovoljenjem, ki so jim ga dajali briksenški škofje. Ta navada se je obdržala do leta 1948, ko so zadnjič peljali romarje zastonj.  Danes imajo organizirane prevoze za goste Bleda, ki si želijo obiskati cerkev na blejskem otoku.

ZVONČEK ŽELJA NA OTOKU – navada, da se ti izpolni tista želja, ki jo izrečeš takrat, ko vlečeš za vrv. Če želiš, da se ti želja izpolni moraš le toliko potegniti, da zvonček samo trikrat zazvoni.

BLEJSKI IZVOŠČKI ali FIJAKARJI –  ko so vozili goste, so bili zelo dobro organizirani, tako glede cen, postajališč in seveda protokola. Tega reda se držijo še danes. Ko opravljajo svoje delo morajo biti vedno lepo oblečeni, ne smejo pa nositi narodne noše. Tako so njihova oprava klobuk, bela srajca, črn telovnik in črne hlače. Med vožnjo se ne smejo ozirati naokrog in pozdravljati znance ali jim odzdravljati. 

LJUDSKI PLESI in FOLKLORA: že Valvasor omenja, da so Gorenjci zelo radi plesali ob vsaki priložnosti. Ta ljudski običaj se je ohranil še danes in ga nadaljujejo tudi naši podmladkarji podružnične šole Ribno pod vodstvom učiteljice Nuše Poljanec.

In še nekateri običaji, ki pa se niso ohranili:

TEPEŠKANJE – otroci so 28. decembra hodili po hišah in prosili darov in božičnih dobrot

DIVJA JAGA – če so divji lovci lovili divjad okrog božiča, naj bi trume skrivnostnih bitij strašile te lovce 

VLEKA PLOHA – če v vasi od božiča do pusta ni bilo poroke, so fantje vlekli ploh

SEJMI – prirejali so jih že v 16. stoletju

ŠTELNGA – mladi fantje so bili v primerjavi z današnjimi zelo ponosni, če so jih sprejeli med vojake, saj nihče ni hotel biti nesposoben za vojaka. Po vasi so se vozili z  okrašenimi kmečkimi vozovi, s seboj so imeli godca, peli in vriskali. Podobno je izgledal tudi prevoz  bodočih vojakov na železniško postajo v Lesce.

 

ODRANCI

ŽETEV, MLATITEV

Žetev pšenice, ovsa, ječmena in drugih žitaric ni bila tako enostavna kot danes, saj ni bilo strojev. Vse so morali delati ročno. Žele so le ženske, ki so ponekod postale žanjice že pri 15 letih.

 

LIČKANJE KORUZE

V dolgih zimskih večerih je kmet povabil družino in sosede k ličkanju koruze. Včasih se je skupaj zbrala cela vas. Hodili so od kmetije do kmetije. Vsaka kmetija je pripravila pijačo in jedačo. Bilo je veliko smeha. Zbrana družba je sedela v krogu, ličkala koruzo in pela ljudske pesmi. Vmes je kdo povedal kakšno zgodbo ali šalo. Ko je bila koruza oličkana, so jo pripravili za sušenje.

 

POZVAČIN

V starih časih so pozvačini vabili na poroko. Našemljeni so bili s peresi in pisanimi trakovi po nekoliko dvignjenem klobuku. Preko ramen je ogrnjen s prtom ali brisačo (v starih časih je bila lanena), ki je prav tako okrašena s pisanimi trakovi in cvetjem. Pod kolenom ima obešene zvončke, da se ga sliši že na daleč. Njegov nepogrešljiv pripomoček je sekira z ježevko. Za primer žeje ima pri sebi tudi napolnjeno čuturo, v kateri je vino ali špricer. Običajno sta skupaj dva pozvačina, eden z ženinove in drugi z nevestine strani. Na poroko pa prideta vabit skupaj. Posebno vlogo ima tudi na dan poroke, ko svate pričaka pred cerkvijo.

 

KRAŠENJE CERKVE

Ko so razni prazniki, se ženske odločijo splesti vence, katere bodo obesile v cerkvi. V gozdu si naberejo zelenje, (meteke) s katerimi potem okrasijo cerkev.

 

BOROVO GOSTÜVANJE

Če se v pustnem času ali ženitvenih dneh ni nihče v vasi poročil, imajo vaščani v Prekmurju pravico do ’’služenja’’ borovega gostüvanja. Gre za poroko z borom, množično prireditev, kjer sodeluje cela vas in je hkrati spektakularna oblika ljudske igre s pripravljenimi besedili in natančno določenimi vlogami likov. Pri gostüvanju sodelujejo: sneja oz. borova sneja, mladoženec, oče in mati, starešina in starešica, posvarbice in drüžbani, pozvačin in turbaš. Svatbeno poroko spremljajo maske, katerih glavna vloga je služenje denarja na poti v gozd.

 

KOLINE

Pozimi so se najbolj veselili kolin. Iz svežega prašičjega (gujčekovega ) mesa so naredili krvavice, klobase in sušili meso za veliko noč. Iz svinjskih kosti so takoj po kolinah skuhali ’’bujto repo’’. Na prašiča so položili slamo in ga ’’smudijli’’. Po tem so otroci rade volje zajahali na prašiča. To jim je bilo v veselje. Iz ’’špeja’’ so izdelovali zaseko po prekmursko »zabil«. Ko so zaseko dajali v čeber so med njo dali meso in klobase. V črevesa so dajali kašo (ajdova, prosena, krvava) in tako so nastale krvavice.

 

ŠEGE IN NAVADE V DANAŠNJEM ČASU

V današnjem času živi še pozvačin, katerega izdelujejo samo nekatere žene. Za ’’proščenje’’ še vedno pletejo vence iz ’’metekov’’, katere naberejo v gozdu. Nato vence obesijo v cerkvi. Za cvetno nedeljo še vedno pletejo butare. Te butare so iz zelenja in cvetja. V cerkev jih prinesejo k blagoslovu. Možje iz vsake ulice naredijo priročno kapelico, pri kateri položijo preprogo in jo okrasijo z rožami.

Pri procesiji deklice mečejo cvetje.

 

LJUBLJANA - PRULE

PUST
Pust preganja zimo in privablja pomlad. Značilni kurenti, barvne maske. Na koncu požig pusta.

GREGORJEVO ( 12. marec )

Na ta dan  ljudje po reki Gradaščici spuščajo svetleče se ladjice. V zgodovini so  to počeli obrtniki v znak svetle  dnevne svetlobe in dolgega dela.

KRES (23. junij):

Dan ko je sonce najvišje je 24. junij. Praznovanja tega dne so bila nekoč zelo razširjena. Zanje je bila značilna skrivnostnost. Nanašala se je na to, da je začelo sonce tega dne ugašati. Zato je bil v kresnem času glavni motiv številnih šeg ogenj, ki naj bi pomagal ugašajočemu soncu. Današnje zbiranje ob kresu je le nadaljevanje prastare dediščine, seveda z novimi motivi, predvsem pa gre za družabna srečanja.           

KARNEVALI: 

Vsako leto se v Ljubljani organizirajo različni karnevali. Najbolj znani trije so  pustni, miklavžev in božičkov karneval. Na ulico stopi veliko otrok, ki se družijo in smejijo ob vragolijah pustnih šem, angelov, hudičov ter palčkov.

NAMAKANJE
Mestna kruharna je bila v srednjem veku pod Trančo. V tistem času se cena kruha ni spreminjala – kolikor se je podražilo žito, toliko manj je tehtal hlebec. Težo so vsak teden na semanji dan preverjali tržni nadzorniki. Vsak pek je svoje hlebce moral označiti s svojim znamenjem. Če so nepoštenega peka, ki je pekel prelahke hlebce, odkrili, je najprej sledila denarna kazen, v drugo pa je potekalo kaznovanje tako, da je moral pek na tržni dan nekaj ur presedeti na sramotilni klopi pred kruharno. Če ga to ni izučilo, je bila pripravljena ob mostu posebna košara, ki so jo imenovali potapljalka, v kateri so mestni biriči peka potapljali v Ljubljanico.

 

VRHNIKA

DECEMBRSKI ČAS

Praznični december je nekdaj naznanil obisk sv. Miklavža, ki je pridnim otrokom prinesel krhlje oz. suho sadje ali svinčnike. Dedka mraza in Božička še niso poznali. Za božič, ko se je zbrala cela družina, so postavili jaslice ter s kadilom in vodo blagoslovili dom. Za božično večerjo so jedli piščanca, nato pa so skupaj odšli k polnočnici. Novo leto so dočakali doma. Tudi v tem času so blagoslovili dom. Za večerjo je bilo na mizi svinjsko meso in potica.

 

PUSTNI ČAS:

Za pusta se je tako kot danes zganjalo norčije in peklo krofe. Veljalo je, da več ko bo maškar, boljša bo letina. Šeme so hodile od hiše do hiše. Ko so prišle na dom, je morala gospodinja zaplesati s prvo maškaro, saj je to prineslo dobro letino in debelo repo. Za nagrado so maškare dobile suhe klobase, ki so jih nataknile na palice in nosile s seboj.

 

VELIKONOČNI ČAS:

Na cvetno nedeljo so tudi včasih sami izdelovali butare. Največkrat iz bršljana in brinja, bogatejši pa so imeli v butari tudi pomarančo. Na veliki četrtek je družina odšla k maši, na veliki petek pa k obredom v cerkev. Ljudje so rekli, da so »zvonovi na veliki petek odšli v Rim«, kar pomeni, da se takrat ni zvonilo, ustavila se je tudi ura na zvoniku. Ljudje so tisti dan imeli strogi post, največkrat so jedli samo riž in ne ribjih jedi tako kot dandanes. Na veliko soboto so odšli po blagoslovljeni ogenj in vodo, pripravili s čebulo barvane pirhe in ostala velikonočna jedila, ki so jih nato odnesli k blagoslovu. Zvečer je bila slovesna sv. maša. Veliko noč so se udeležili slovesne procesije in sv. maše, nato pa so imeli bogat zajtrk z velikonočnimi jedili, ki so jih nesli k »žegnu« prejšnji dan. Otroci so tudi »trkali pirhe«, to pomeni, da so tolkli s pirhom ob pirh. Komur se je pirh razbil, ga je izgubil.

  

ŠRANGA

je običaj, ki poteka na dan poroke. Ženinu, ki pride po nevesto, mladi fantje zaprejo pot. Ženin mora nato opraviti določene naloge, s katerimi dokaže, da si nevesto zasluži: žagati les, cepiti drva, robkati koruzo, kokoš zaviti v otroško plenico, ribati in tlačiti zelje, kositi travo, z njo nahraniti in pomolsti kozo. Ženin na koncu nevesto odkupi.  Ta običaj se v zadnjih petdesetih letih ni veliko spreminjal.

Pri sorodnikih smo uspeli dobiti stare fotografije iz Vrhnike, ki prikazujejo potek običaja. Običaj je priljubljen še danes in, kot smo izvedeli, tudi na drugih koncih Slovenije.

 

KAMNIK

BAJTE NA VELIKI PLANINI

Opis: Odkar se je pastirsko nomadstvo omejilo na poletni čas, gradijo pastirji na planinah trajna bivališča. Ker je na planini dosti pastirjev in ima vsak svojo kočo, je nastala med tratami prava pastirska vas in življenje v njej je podobno kot v dolini.

 

TRNIČ

Opis trniča in pisave: Trnič je izdelek narejen iz planinskega sira. Velikoplaninskim trinčem dajo prav poseben mik vtisnjen okras. Sirčke so odtisnili pastirji s >>pisavami<<, nekakimi lesenimi pečatniki, v katerih se je pastirjev likovna ustvarjalna domišljija zelo razživela. Po navadi so pastirji naredili 2 trniča, enega obdržali zase, drugega pa podarili svoji ljubljeni osebi.

 

MAJOLKA

Opis: je ena od slovenskih posebnosti. Razvila se je v časih, ko smo oblikovali slovensko vizualno identitetno in je postala eden od predmetov, ki jim pripisujemo slovenstvo. Kljub temu je ne izdelujejo več.

 

KAMFEST

Namen dogodka: je festival, ki se v Kamniku odvija 1x letno in dolg je 13 dni. Na Kamfestu so različne igre (naprimer: plezanje, lutke...) in različne pevske skupine (med njimi tudi Siddharta), ki z glasbo naredijo vse še bolj zanimivo. Nama je ta festival zelo všeč in se ga udeleživa vsako leto.

 

NARODNE NOŠE

Namen dogodka: je dolgoletna tradicija, ki si prizadeva ohraniti tako imenovano narodno nošo; narodne noše se nama zdijo zabavne, zaradi sprevoda, na katerem lahko vidimo noše iz različnih koncev Slovenije.

 

SREDNJEVEŠKI DNEVI

Namen dogodka: je dogodek, ki ohranja tradicijo plemstva in viteštva; srednjeveški dnevi se nama zdijo zabavni, saj tam lahko vidimo kako so živeli v srednjem veku.

 

LJUBEČNA

TEPEŽKANJE
Običaj tepežkanja se nam je zdel izredno zanimiv. Predvsem pri razširjenih družinah (stari starši, starši, otroci) je ta običaj prisoten še danes. Z ohranjanjem in prezentacijo šeg in navad se ukvarja tudi šolska dramska skupina. Poglejmo si, kako so uspeli prikazati običaj tepežkanja.

MIKLAVŽEVANJE
Miklavž, prvi izmed treh dobrohotnih mož, ki nas obišče v začetku decembra, je dobro poznan tudi v naših krajih. Čeprav se nam včasih zdi, da današnji otroci častijo Miklavža le zaradi daril, pa venomer le ni tako. V naših krajih deluje skupina, ki se že šestnajst let ukvarja z ohranjanjem tega običaja. V decembrskih dneh tako  Miklavž s pomočjo parkljev potuje po Ljubečni in preverja, kako pridni so otroci, ali se učijo, pospravljajo svoje sobe, znajo kakšno molitev. Pridnim razdeli skromna darila ( pomaranče, sladkarije, rožiče, suho sadje), porednim pa parklji na hitro pokažejo kaj se jim bo zgodilo, če v prihodnjem letu ne bodo bolj ubogljivi. Poglejte si kako dobrodušen je bil Miklavž in kako grozljivi so parklji.
 

ZLATA HARMONIKA

Še nečesa ne smemo spregledati, ko govorimo o identiteti Ljubečne – Zlate harmonike. Prireditev, ki je že zdavnaj presegla ljubiteljske okvire in postala pravi nacionalni festival.

 

FOLKLORNA SKUPINA NAŠE ŠOLE 

Z ohranjanjem šeg in navad pa se ukvarjajo tudi najmlajši učenci naše šole. Pod vodstvom mentorice Tatjane Vodeb že dobrih deset let deluje otroška folklorna skupina Cepetavčki. Mladi cepetavčki dobro poznajo življenje starih ljudi, njihove običaje, prehrano, oblačila, otroške igre tistih davnih preteklih dni. Skupina se redno predstavlja na raznih prireditvah, njihov zadnji nastop je bil v mesecu marcu v Zrečah, kjer so nastopili na Folklorni reviji osnovnih šol. Oglejte si njihov nastop - film.

 

DRSKA

CVIČKARIJA IN ZABAVE NEKOČ

Festival Cvičkarija je namenjen praznovanju in promoviranju Dolenjske, njene kulture in dolenjskega vinskega posebneža-cvička. Prvo Cvičkarijo so člani Društva novomeških študentov priredili pred dvajsetimi leti (1992).  Prvotni namen Cvičkarije je bil, da se študentje, razkropljeni po Sloveniji, družijo ob dolenjski glasbi in običajih. Ker je prireditev po vseh teh letih postala tradicionalna, je obisk le-te za mlade Dolenjce navada. 

Festival je razdeljen na dva dela: prvi je namenjen etnološki dolenjski tradiciji in njeni kulturni dediščini. Na njem se predstavijo dolenjski vinogradniki ter skozi degustacijo promovirajo svojo dejavnost. Drugi, zabavni del pa predstavljajo koncerti znanih dolenjskih in slovenskih skupin. Iz prireditve sta izšli tudi dve blagovni znamki - Cvičkarija in Always Cvičk. V prvem delu prireditve se poleg vinske ponudbe predstavijo društva (npr. podeželskih žena) in najboljše folklorne skupine iz Dolenjske. Ena izmed teh je folklorna skupina Kres, ki ima več ustanovnih skupin. Med člani je veliko otrok. Spodnji posnetek prikazuje nastop folklorne skupine, ki pod mentorstvom ge. Majde Nemanič deluje v okviru naše šole. Mladi folkloristi zelo radi pokažejo svoje znanje o slovenskih običajih na različnih prireditvah za staro in mlado.  

 

KAJ PA OBIČAJI ŠTUDENTOV NEKOČ?

Nekoč so se študentje zbirali v barih, diskotekah in na raznih veselicah. Zabavali so se ob vinu, glasbi in različnih igrah. Zelo radi so pripravljali veselice in zabave, na katerih so jedli tradicionalne dolenjske jedi-domač kruh, suho salamo ali klobase in razno zelenjavo ter pili cviček. Veliko so plesali in peli narodne pesmi ter uživali na preprost način, čeprav so čez dan pomagali staršem ali pa so prek študentskih del služili denar. Pogost spremljevalec podeželskih zabav sta bili diatonična harmonika in kitara. Narodnozabavna glasba je na Dolenjskem še danes zelo priljubljena, na kar kaže veliko znanih ansamblov, npr. Mladi Dolenjci, Vasovalci, Pogum, Ansambel Lojzeta Slaka, Rubin... Tudi mnogo mladih glasbenikov se odloči za igranje harmonike.

Konec 60. let je hipijevska generacija prinesla drugačen način zabave. Poslušali so rokenrol glasbo in širili mirovniške ideje ter podpirali pravice zatiranih. To gibanje je dobilo somišljenike tudi v  Novem mestu, kar se je najbolj odražalo v načinu oblačenja. Konec 70. let je bil priljubljen disco na Otočcu, kjer se je vrtela »disco boogie« glasba. Dandanes v klubu LokalPatriot prirejajo tovrstne tematske večere, katerih se udeležujejo predvsem študenti in dijaki. Oblečejo se glasbi primerno in rajajo dolgo v noč.

 

ŠMARJE PRI KOPRU

Za naš kraj so najbolj značilne FJERE ALI ŠAGRE, različna praznovanja, ki so povezna z verskimi in drugimi običaji. To so: pustovanja, praznovanje velike noči, majnica ali praznik »dišpetov« in martinovanje ter običaji, ki so povezani z delom, kot je obiranje olj, grozdja (bandima). Ob tem pa še vsi tisti običaji, ki so povezani s samim življenjem: krst, obhajilo, birma, poroka, fantovščina in smrt. Običaji so prilagojeni letnim časom in navadam, ki prehajajo iz roda v rod ter se prilagajajo novejšim tokovom. V zadnjem času je v porastu oživljanje nekaterih starejših običajev.

Fjere (iz ital. fiera sejem, semenj) so bile že od nekdaj. Večinoma so v poletnem času in trajajo več dni. Vsaka vas ima svojo fjero. V Pučah poteka fjera v čast njihove zaščitnice Karmelske matere božje, ki ima svoj praznik 16. julija. Lansko leto so jo pripravili že petič, pred tem je ni bilo že več kot 40 let. Na tridnevnem praznovanju se je dogajajo marsikaj. Puče so stara istrska vas, ki leži na pomembni poti med Koprom in hrvaško Istro. Pri organizaciji fjere sodelujejo vsi vaščani. Vas zgledno uredijo, pripravijo različne razstave in ponudijo domače dobrote, olje, oljke, vino. Na različnih mestih poteka tudi kulturni program, skeči domačega kulturnega društva. Ob večerih pa je živa glasba s plesom.

V Pučah so pred leti oživili tudi Pučarski sejem, ki je bil nazadnje leta 1906. Ta je bil zmeraj v počastitev Marijinega praznika prvo nedeljo v septembru. Sejem so počastili tudi s sveto mašo.

Nekatere ženske še pletejo tako imenovane oljčne »palme«. To so oljčne veje, prepletene v obliki enojnega ali dvojnega kroga (ali srca) in križem na vrhu. Gre za svojevrsten izdelek, ki ga drugod ne poznajo. Za pletenje »palm« so najbolj primerne veje oljčne sorte »buga«. Ime palma pa je najverjetneje dobila po italijanskem izrazu za oljčno nedeljo – domenica delle palme.

 

DORNBERK

http://www.sharesnack.com/5BEB97AD75E/fzhi2pud  

 

 


P5 OŠ Ivana Cankarja Vrhnika

Raziskovalna naloga:

KAKO SO POSEGI V OKOLJE SKOZI ČAS VPLIVALI NA RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO

Na oblikovanje naravnih pojavov, med katere sodita tudi rastlinski in živalski svet, vplivajo geografska lega, tip podnebja in izoblikovanost površja in lastnosti prsti. Slovenija leži na območju srednje Evrope, njeno površje je zelo razčlenjeno – prevladujejo hribovja in gričevja, ravnin pa je zelo malo. Naravna raznolikost je posledica pestrega dogajanja v geološki preteklosti.

 

Rastlinski in živalski svet v Sloveniji je bogat. Rastlinstvo se spreminja z nadmorsko višino. Večino države prekriva gozd. Imamo 71 drevesnih vrst, od tega 10 vrst iglavcev. Povsod po državi najdemo srne, kune belice, divje prašiče, jazbece, lisice, od ptičev pa kanje in kukavice. V visokogorju in na dinarskih planotah živijo vse tri srednjeevropske zveri – medved, ris in volk. Slednja sta tudi ogrožena in zato zaščitena.

Na Vrhniki so razširjene barjanske rastlinske in živalske vrste, ker mesto leži na robu Ljubljanskega barja. Večina teh vrst je ogroženih (npr. Kosec).   

 

KOSEC

 

Tudi drugod v Sloveniji najdemo veliko ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Izumrtja so pogosto povezana z onesnaževanjem in posegi človeka v naravo. Med drevesnimi vrstami sta najbolj razširjeni smreka in bukev.

 

Za Slovenijo je kljub njeni majhnosti značilna velika pestrost živalskih vrst. Po ocenah iz leta 2000 naj bi na kopnem živelo okoli 19.000 živalskih vrst, med tem ko so morske živali slabše raziskane.

 

Ob pregledu odgovorov smo s presenečenjem ugotovili, da je med kraji veliko podobnosti, vsaj kar se tiče upadanja kmetijstva, saj le to ne predstavlja več glavnega načina preživetja in vira zaslužka. Mnoge kmetije se opuščajo zaradi urbanizacije (širjenje mest, gradnja prometnic, stanovanj, mestno življenje, boljši življenjski standard) in industrializacije. Površina kmetijskih zemljišč se je v vseh mestih zmanjšala.

 

Rastlinstvo in živalstvo Vrhnike se najbolje ujemata z ugotovitvami OŠ Prule, ker se ta šola, prav tako kot naša, nahaja na Ljubljanskem barju.

 

Večina šol se je potrudila s slikovitimi predstavitvami, v katerih so kot glavni dejavnik sprememb navedle vsem krajem skupne dejavnike: naravne katastrofe, spremembe podnebja zaradi onesnaževanja, krčenje kmetijskih zemljišč in naravnega prostora zaradi industrializacije in urbanizacije, gradnje prometne infrastrukture (avtoceste, ki potekajo tudi po nekdanjih kmetijskih zemljiščih) ter naraščajočega števila divjih odlagališč odpadkov. V skoraj vseh predstavitvah ugotavljajo, da je ogroženost vrst povezana z industrializacijo in s prevelikimi posegi človeka v naravo. Ne malo živalskih in rastlinskih vrst je izginilo tudi zaradi bolezni (račja kuga) ali zato, ker so jih izpodrinile tuje, umetno nasajene rastline.

 

Ugotovili smo, da ima večina krajev raznoliko floro in favno, skoraj vsak kraj pa ima tudi kakšno avtohtono vrsto, bodisi rastlinsko ali živalsko.

 

V tem projektu smo se naučili veliko novega. Nismo se zavedali dejstva, da je gospodarstvo tako zelo vplivalo na rastlinstvo in živalstvo različnih krajev, nismo vedeli kaj je boškarin (da je to avtohtona istrska vrsta), niti ne tega, da so v Drski avtohtona vrsta raki. Nismo vedeli, da kamniške murke dišijo po čokoladi ali vaniliji in da je močvirska vijolica na Ljubljanskem barju ogrožena.

 

Spoznali smo, da nam ne sme biti vseeno za rastline in živali našega kraja, zato je pomembno, da jih poskušamo zaščititi na več načinov, kot npr. z ustanavljanjem naravnih rezervatov in zaščitenih območij, pa tudi z zakonom.

 

Lepo je vedeti, da skoraj vsi kraji ohranjajo vsaj eno avtohtono vrsto, na ta način pa tudi vez s preteklostjo.

 

 


P6 OŠ Toma Brejca Kamnik

Raziskovalna naloga: DRUŽABNO ŽIVLJENJE TREH GENERACIJ

 

V skupnem raziskovanju smo ugotovili, da imajo šole podobne odgovore. Podale so zanimive odgovore in njihov način je bil različen. Povsod so druženje razdelili v tri generacije, kot je bilo zahtevano, zato sva tako tudi povzeli odgovore:

 

Najstarejša generacija:

 

Dramske igre, proslave, prireditve, gasilske veselice, skupno učenje, petje, plesi, druženje na kopališčih, pustovanje, poroke, godovanje, pomoč pri delu.

 

Informacije o dogodkih so večinoma izvedeli preko bobnarja ali plakatov.

 

Srednja generacija:

 

Lepotna tekmovanja, festivali, prireditve, vaške igre, postavljanje mlaja, druženje v lokalih in diskotekah, priljubljen ples makarena, stand up komedije, praznik grozdja in vina, tombola.

 

Prav tako so o dogodkih večinoma izvedeli preko bobnarja ali plakatov.

 

Generacija vrstnikov:

 

Festivali, prireditve, druženje zunaj, vožnja z avtobusom, druženje pri prijateljih doma, praznik breskev (OŠ Dorbek), učenje, socialna omrežja, skupno nakupovanje.

 

O dogodkih izvemo preko medijev ali v šoli.

 

Družabno življenje treh generacij je zelo različno. Navade so se vsako leto spreminjale. Ampak to nas ne sme motiti, saj to ustvarja našo zgodovino. S to raziskovalno nalogo smo se vsi nekaj naučili in se seveda zraven zelo zabavali. Vsaka šola se je po svoje najbolj potrudila, da je uspešno opravila raziskovalno nalogo.

 

                                                            


 

P7 OŠ Ljubečna

Raziskovalna naloga:

 

Z razvojem šolstva se na naši šoli ukvarjamo že kar precej časa. Skušamo dograjevati našo zakladnico starih najdenih pisnih virov, fotografij, ustnih pričevanj…. Raziskovanje se začne že v četrtem razredu pri predmetu družba, nadaljujemo ga pri zgodovinskem krožku in pouku zgodovine. Vendar vedno znova ugotavljamo, da nam v našem mozaiku manjkajo koščki sestavljanke, ki bi povezali zgodovino osnovnega šolstva v slovenskem prostoru. Ravno zaradi tega se nam je zdel projekt Slovenski učni krogi, kjer sodelujejo osnovne šole različnih slovenskih regij, idealna priložnost, da z pridobljenimi informacijami dopolnimo svoje znanje.

Vabimo vas, da si pogledate kaj novega smo se naučili.

Kratka zgodovina naše šole

Šolstvo nekoč

Z postavljenim vprašanjem smo želeli izvedeti v katerem obdobju so bile ustanovljene šole  na današnjem slovenskem ozemlju, ki je skozi zgodovino bilo del različnih držav. Odgovori so pokazali, da je večina sodelujočih šol bila ustanovljenih  v začetku dvajsetega stoletja, tri šole imajo svoje korenine v 19. stoletju, OŠ Vrhnika pa je nastala že konec 18. stoletja. Seveda so se šole od nastanka pa do danes spreminjale po številu razredov, število učencev, nekatere so se združevale, nekatere selile v nove, večje in lepše stavbe; zasnova pa je ostala nespremenjena – ZNANJE JE VREDNOTE, KI MORA BITI DOSEGLJIVA VSEM OTROKOM.

 

Podrobneje smo se osredotočili na nekatere vidike šolskega življenja skozi čas.

 

Šolski predmeti

Ugotovili smo, da so šole povečini imele enake predmetnike. V začetku dvajsetega stoletja so se učenci učili slovenščino, računstvo, zgodovino, prirodopis, telovadbe je bilo zelo malo, deklice so se učile ročnih del. V času okupacije Mussolinijevega vzpona so na OŠ Dornberk prepovedali uporabo slovenskega jezika, uvedli pa so pouk v italijanščini, po drugih šolah se kaže uvedba nemščine v času II. svetovne vojne. V času vojne so šolska poslopja bila uporabljena v druge namene (vojaški štabi, skladišča, bolnice) in pouk je bil prekinjen.

 

V drugi polovici dvajstega stoletja pa vse do danes prevladujejo podobni šolski predmeti; obstajajo le manjše razlike; v času SFRJ so se naši starši učili srbohrvaščine, namesto DDE so imeli  DMV (družbeno moralno vzgojo), kot tuj jezik je bolj prevladovala nemščina kot angleščina, danes pa se že skoraj vsi učimo oba jezika.

Spodnja slika prikazuje predmete, ki so jih nekoč poučevali (med vojno).

 

Šolske potrebščine

Naša predvidevanja o tem, kakšne šolske potrebščine so imeli v preteklosti so se uresničila. Na začetku dvajsetega stoletja so uporabljali predvsem tanke zvezke, lesene puščine, peresa, črnila. Šolske porebščine so nosili v preprostih »malhah« ali pa »pletenih cekrih«. Uporabo šolskih torb, barvic, notnih zvezkov, delovnih zvezkov in učbenikov zasledimo kasneje; po letu 1950. Po letu 1950 pa vse do danes so knjige, delovni zvezki, peresnice,.... vedno bolj privlačni na pogled, vsebujejo veliko barvnih kombinacij, različnih pristopov do učenja....

Spodnja slika prikazuje videz šolskega zvezka med vojno (sliko nam je posredovala OŠ Prule).

 

Šolska dokumentacija

Zapisi v času tik pred in v času druge svetovne vojne so pretežno v nemškem jeziku, sicer pa je dokumenatcija pisana v slovenščini.

Tukaj si lahko pogledate, kako je izgledala šolska dokumentacija nekoč in kako danes.

 

Šolska malica

V celotnem slovenskem prostoru so bili standardi glede šolske malice enaki. V preteklosti so si otroci nosili malico v šolo. Ponavadi je bil to košček kruha ali pa sadje (sveže ali suho), mnogokrat pa so bili učenci lačni, kajti starši jim niso imeli kaj dati za pod zob. Le v redkih razredih so bili učenci, ki so prihajali iz bogatih družin in so imeli obilnejšo malico. Po letu 1950 pa so v šolski sistem vpeljali šolsko kuhinjo in učenci so prejemali malico v šoli. Malica je bila zelo različna; včasih hladna (kos kruha, salama, namaz...) ali pa topla (mlečni gris, polenta, riž...). Kasneje so lahko učenci imeli tudi kosilo. Danes imamo na voljo malico (kruh, jogurti, namazi, sadje, hrenovke, mini pizze....) in pa kosila. Učenci, ki ostajajo v podaljšanem bivanju imajo tudi popoldansko malico; tisti, ki prihajajo v šolo zelo zgodaj pa imajo zajtrk  (predvsem učenci prve triade).

Spodnaj slika levo prikazuje kuhinjo nekoč, na desni strani pa je sodobna šolska kuhinja (sliki smo dobili od OŠ Prule in OŠ Žužemberk).

 

 

Oblačila nekoč in danes

V preteklosti so hodili otroci v šolo oblečeni preprosto, pač v to kar so imeli. Revščina je bila v slovenskem prostoru velika, zato so tudi otroci bili v šoli dostikrat bosi.

Predpostavljali smo, da je več slovenskih šol imelo uniforme, a smo se motili. Le v šoli Dornberk so v času fašižma imeli črne halje z ovratniki. Ovratniki so bili različni in so nakazovali »stan« učenca. V času osemdesetih let so učenci te šole nosili enotne modre halje. 

Danes se učenci oblačijo v skladu z modnimi smernicami; vse bolj pa zopet opažamo delitev glede premoženja; otroci premožnejših staršev nosijo znane blagovne znamke, otroci manj premožnih stršev pa ne. Za vparašnje o oblačilih smo posneli modno revijo učencev naše šole. Glede na to, da smo predstavili tri vidike mode, ki jo upoštevamo (moda za vsak dan, moda za športne dni, moda za obisk kulturnih prireditev) prilagamo tudi ta film o modi, da si lahko ogledate kako smo oblečeni danes v šoli.

 

Šolska pravila

Na vseh šolah ugotavljamo,da so bila pravila v preteklosti podobna kot so danes; bilo je le malo razlik, vendar pa je skupna ugotovitev, da so učenci včasih šolska pravila bolj spoštovali kot danes. Razlika se je pokazala  v telesnem kaznovanju ; včasih so učitelji učence lahko udarili po prstih s palico, jih postavili v kot, ali pa so morali klečati na koruzi in pa drugih strožjih kaznih za posamezne prestopke. Naštejmo nekaj pravil, ki so veljala nekoč in veljajo še danes:

  • pravočasno  in redno prihajanje k pouku,
  • opravljanje domačih nalog in redno prinašanje ustreznih šolskih potrebščin,
  • skrb za svojo urejenost, snažnost in dostojnost,
  • ob prihodu učitelja ali drugih oseb naj učenci vstanejo in sedejo, ko jim da ta znamenje,
  • odnos do sošolcev in delavcev šole naj bo prijazen in izogibajo naj se nestrpnosti.

 

Odnos učitelj - učenec 

Odnos med učiteljem in učencem se je spremenil skozi leta. V preteklosti so bili učitelji bolj spoštovani kot danes; vendar nekako ugotavljamo da je šlo za strahospoštovanje; morda zaradi kazni, ki so sledile, danes pa jih ni. V večji meri imajo učenci danes z učitelji dobre odnose. Lahko se z njimi pogovorijo, če imajo težave.

Posneli smo tudi učno uro, ki prikazuje pouk nekoč.

Na OŠ Drska so posneli film, ki lepo prikazuje razvoj šolstva skozi čas.

Učenci OŠ Dornberka so prikazali razvoj šolstva skozi tri različna obdobja: šola v času Avstro-Ogarske, šola v času fašizma in šola v času Jugoslavije. Lepo!

 


P8 OŠ Drska

Raziskovalna naloga: SLOVENSKA MESTA NA STARIH FOTOGRAFIJAH IN RAZGLEDNICAH

 

Slovenija je slikovita dežela, v kateri je najti nešteto posebnosti. Izgled krajev se je od sredine šestdesetih let 20. stoletja s postopno urbanizacijo in industrializacijo začel močno spreminjati. Vzporedni procesi, kot npr. izsuševanje močvirij in elektrifikacija najprej mest, nato odročnejših krajev, so poskrbeli za postopno spreminjanje krajine. Veliko ruralnih naselij ob velikih mestih (npr. Dravlje pri Ljubljani, Šmihel pri Novem mestu...) je bilo s preseljevanjem kmečkega prebivalstva v mesta in zidavo blokovskih naselij, vključeno v predmestje. Konec 60. let je namreč veliko prebivalstva tedanje Jugoslavije zaradi slabega zaslužka in težkega življenja začelo opuščati kmetijsko dejavnost ter s selitvijo v mesta postajalo predstavnik proletariata. Rokodelska obrt je izginjala, vse bolj so veljavo dobivale velike tovarne z masovno proizvodnjo: tekstilna (npr. kamniški Svilanit, novomeška Labod in Novoteks, pomurska Mura, ...), avtomobilska (TAM, IMV, Cimos...), metalurška, predelovalna (Eta Kamnik), lesna (Liko, Novoles,...), usnjarska (IUV Vrhnika) itd. Tudi to je v veliki meri vplivalo na spremembo izgleda mest. Ponekod so rasla blokovska naselja in tovarne brez pravega urbanizacijskega načrta, saj v veliko primerih niso upoštevali arhitekturne tradicije, s čimer so mestom storili mnogo škode. Tudi v nekaterih mestnih središčih smo priča pojavu, ko se je staro pomešalo z novim in so poleg klasičnih hiš v secesijskem slogu začeli rasti stanovanjski bloki.

 

 Mešanje stare arhitekture z blokovsko na Trubarjevi cesti v Ljubljani. 

 

Z družbenimi in gospodarskimi spremembami so določene stavbe ali deli mest izgubili pomen ali pa se je spremenila njihova namembnost. Mesta, kot so Ljubljana, Kamnik, Bled, Vrhnika in Novo mesto se trudijo ohraniti stara mestna jedra z obnavljanjem stavbne dediščine, saj se zavedajo, da že navzven lepo mesto pritegne obiskovalce, obenem pa ohranjajo spomin na preteklost. Turistično atraktivne so tudi manjše vasice in kraji v okolici večjih mest, kot npr. Odranci, Dornberk ali Šmarje. Vsaka vas ima svoj utrip in posebnosti, ki predstavljajo edinstven del arhitekturne, socialne in gospodarske zapuščine. Na vasi je začutiti močen vpliv tradicije, ki se kaže v ohranjenih cerkvah, ki predstavljajo veliko vez med preteklostjo in sedanjostjo. 

 

Danes se v mnogih mestnih občinah uveljavlja trend zapiranja mestnih središč za promet, kar je del načrta oživitve starih mestnih jeder. Delno so to storili v Kranju, Ljubljani, Celju in Mariboru. Izkušnje kažejo, da so taka središča obiskovalcem veliko bolj prijazna in varna, saj se lahko v center odpravijo peš ali s kolesom ter preživijo lep dan v družbi prijateljev ali družine. Na žalost je za ohranjanje kulturne dediščine na državnem proračunu na voljo vedno manj denarja. Vseeno lahko za ohranitev starih stavb veliko naredimo ljudje sami - s skrbjo za lep izgled in čistočo naših krajev, vasi in mest pazimo na arhitekturni zaklad, ki so nam ga zapustili predniki.

 

     

Novo mesto - Rudolfswerth nekoč                                       Novo mesto danes. 

 

Slike:

Wikipedia

http://www.novomesto1848-1918.si/index.php?option=com_content&view=article&id=20&Itemid=31

http://www.google.si/imgres?um=1&hl=sl&authuser=0&biw=1440&bih=775&tbm=isch&tbnid=6BiEk7NvEXLPlM:&imgrefurl=http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Trubarjeva_cesta,_Ljubljana.jpg&docid=L_qAVbSzWKBCvM&imgurl=http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/50/Trubarjeva_cesta,_Ljubljana.jpg&w=3072&h=2304&ei=skemT9uoDqWH4gTow9HICQ&zoom=1&iact=hc&vpx=181&vpy=156&dur=484&hovh=183&hovw=243&tx=110&ty=112&sig=113555192959237704479&page=1&tbnh=131&tbnw=164&start=0&ndsp=28&ved=1t:429,r:0,s:0,i:65

http://www.novomesto1848-1918.si/index.php?option=com_content&view=article&id=20&Itemid=31

http://www.google.si/imgres?um=1&hl=sl&sa=N&authuser=0&biw=1440&bih=775&tbm=isch&tbnid=bW0OOymGwkyJnM:&imgrefurl=http://zlataleta.com/novo-mesto-mesto-na-recnem-ovinku/&docid=ZEjRCvQyO_F7gM&imgurl=http://zlataleta.com/wp-content/uploads/2010/06/novo-mesto-rudolfswerth.jpg&w=600&h=348&ei=UEimT8X0Eoap4gSYwu3GCA&zoom=1&iact=hc&vpx=382&vpy=160&dur=669&hovh=171&hovw=295&tx=186&ty=89&sig=113555192959237704479&page=1&tbnh=103&tbnw=177&start=0&ndsp=26&ved=1t:429,r:1,s:0,i:69

 

 

 


P9 OŠ Šmarje pri Kopru

Raziskovalna naloga

 

NAŠ KRAJ SKOZI ČAS

 

ŠMARJE NEKOČ

 

V našem kraju je bilo kmetijstvo poglavitna  gospodarska panoga, s katero se je ukvarjala večina prebivalstva. V območju Šmarij je vinogradništvo in oljkarstvo že v dalnji preteklosti predstavljalo poglavitno  panogo. V Istri je bila vinska trta poznana že v času Rimljanov. Iz popisa kmetijskih površin leta 1846 je razvidno, da so največji del le-teh zavzemali gozdovi. To je povsem razumljivo, saj so že v daljni preteklosti prav gozdovi prekrivali večji del Šavrinskega gričevja.

V 2. polovici 16. stoletja je bilo vinogradništvo zelo razvito. Od vrst vinskih trt je bil takrat najbolj razširjen muškat.

 

Slika: Vinograd refoška


Tudi gojenje oljk sega daleč v preteklost, saj je klima zelo ugodna. V preteklosti so oljčno olje pridelovali oziroma stiskali v torklah, ki so bile prav v vsaki istrski vasi.

 

   

Slika:  Oljčni nasad 

 

                                                                                                                                                               

  Slika:   Torkla

 

Še v času avstrijske oblasti pa je bilo tudi na šmarskem območju razvito gojenje murv oziroma sviloprejk.

To so bili večinoma poklici za moške. Ženske pa so doma kuhale in pekle. Občasno so hodile prodajat domače pridelke v Trst. Ta  bližina Trsta je ženskam omogočila dodaten zaslužek, saj so in še hodijo pospravljat in kuhat tržaškim družinam.

Pozneje so v Šmarjah zgradili  tudi manjšo tovarno, kjer se je zaposlilo veliko vaščanov.

 

ŠMARJE SEDAJ

 

Dandanes so se Šmarje zelo modernizirale. Tu so: tovarna, market, zasebne trgovine, picerija, gostilna,  hotel, pošta, zdravstveni dom, kulturni dom, osnovna šola in vrtec. Nekateri vaščani so zaposleni v teh ustanovah, večina pa jih je zaposlena v bližnjih mestih.  Poklicna struktura se je spremenila. Ohranja pa se pridelava vin in oljčnega olja. Večjo vlogo dobiva turizem.

 

http://www.santomas.si/zgodovina.htm

 

ARHITEKTURA V ŠMARJAH - NEKOČ IN DANES

 

V preteklosti so bile hiše dokaj strnjeno pozidane, čeprav brez reda in z ozkimi ulicami, kar je značilno za istrske vasi.

Osrednji del vasi je bil ob cerkvi.  Po 2. svetovni vojni, med katero je bila vas kar dvakrat požgana, so jo skoraj v celoti obnovili. Hiše so zgrajene bolj narazen, kar daje vasi  razpotegnjeni videz.

Nekoč so imele hiše običajno podolgovato obliko, prizidan prostor za kuhinjo, nad katero se je dvigal dimnik. Prav dimniki najrazličnejših oblik so bili prava arhitekturna mojstrovina in zanimivost. Izražali so premožnost družine(hiše).

Osrednji del kuhinje je bilo ognjišče z napo. Danes starih ognjišč, ki bi služila prvotnemu namenu (kuhanju, peki kruha, ogrevanju), ni več.

Istrske hiše so bile zidane v nadstropjih, z značilnimi zunanjimi stopnicami, ki so se zaključile z ''baladurjem'' – teraso z nadstreškom. Okna so bila majhna. Lesene naoknice ''škure'' so pozimi varovale pred burjo, poleti pa pred vročino. Poleg stanovanjskih hiš je stalo gospodarsko poslopje za shranjevanje orodja, vozov, pridelkov... in seveda hlevom za živino v spodnjem prostoru ter senikom v zgornjem. Strehe so bile krite s korci.

 

Slika: Stara istrska hiša z baladurjem

 

Ostanke stare vaške oziroma istrske arhitekture danes lahko vidimo v predelu ob cerkvi. Župnijska cerkev ter zvonik sta pa vsekakor najpomembnejša arhitekturna zanimivost Šmarij.

 

Slika: Župnijska cerkev

 

Današnje hiše  so  večinoma zidane, ometane, v zadnjem času s fasado živih barv. Ob njih so vrtovi s tipičnim sredozemskim rastlinjem. Prevladujejo oleandri, rožmarin in lovor.

 

http://www.hiske.si/

 

VIRI:

Slovenske istrske vasi 

 

VAŠ in NAŠ KRAJ SKOZI ČAS

S svojim raziskovalnim vprašanjem  smo želeli dopolniti svoje večletno raziskovanje o življenju v našem domačem kraju oz. našem šolskem okolišu.  Predpostavljali smo, da so tudi drugod po Sloveniji bili prvotni prebivalci  najprej kmetje, kasneje obrtniki  (fužinarji, lončarji, kovači,  tesarji, gostilničarji  … in šele nato so se z razvojem pojavili  tudi drugi poklici (npr.  s turizmom na Bledu pa  pletnarji in fijakarji).

 

V tesni povezavi s poklici so bila tudi bivališča.  Prvotne hiše so bile zgrajene iz materialov, ki so bili dostopni na posameznem področju  (kamen, les, slama, opeka …).    Prav tako se je prilagajala velikost in namembnost hiše (spodnji del namenjen dejavnosti, delavnici,  trgovini, zgornji del pa bivalnim prostorom), za turizem ob Blejskem jezeru pa počitniške vile.

 

Iz vaših odgovorov  je razvidno, da se je s pojavom industrije kmečki živelj  spreminjal  v delavskega.  Obenem pa  so se pojavila blokovska naselja v bližini večjih tovarn. 

Na sam razvoj mest (Ljubljana) in njihovo arhitekturo in poklicno strukturo  pa so vplivale tudi zgodovinske danosti in naravne nesreče  (potresi).

 

Iz vsega navedenega izhaja, da se od Gornjih Petrovec na Goričkem pa do Šmarij  prepleta staro z novim in obratno. Marsikje so avtentične  nekdanje zgradbe  z vsemi svojimi posebnostmi postale krajevne znamenitosti , pravi mali muzeji, ki  s svojo prisotnostjo  pričajo o našem obstoju in zgodovini. S svojim raziskovanjem  v Slovenskih učnih krogih pa smo tudi mi pripomogli, da stvari ne bodo šle v pozabo.

 


P10 OŠ Dornberk

Raziskovalna naloga:

OBLEKA NAREDI ČLOVEKA

 

     Obleka naredi človeka, pravi slovenski ljudski pregovor. In nekdaj se je že po obleki poznalo, kako človek živi, koliko se ceni, kateremu družbenemu položaju pripada, od kod je doma.

 

     V Dornberku in Prvačini so ljudje že od nekdaj veliko dali na svoj videz. Ko smo razmišljali o vprašanju, ki bi ga lahko postavili, smo naleteli na tipično obleko, ki so jo nosile naše prednice. Nekaj pa smo že prej vedeli o Aleksandrinkah – prvaških ženskah, ki so v začetku 20. stoletja odhajale v Egipt, kjer so dojile otroke premožnih družin. Za tiste čase so se oblačile zelo moderno in ko so se vračale domov, so jih vaščani sprejemali zadržano, z mešanimi občutki.  Kako so se oblačile, si lahko pogledate na tej povezavi.


     Zdelo se nam je zanimivo, da bi spoznali pestrost in raznolikost slovenskih narodnih noš, se malo bolj pozanimali o oblačilih nekoč in jih primerjali z oblačili danes.

 

     Ugotovili smo, da imajo območja, s katerih so šole, ki so raziskovale na naše vprašanje, ljudske noše, ki pa niso značilne prav za kraj, ampak predvsem za določeno pokrajino.

 

Noše, značilne za posamezne kraje

 

 

 

 

 

 

 

 

1 - OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled
2 - OŠ Odranci
3 - OŠ Prule
4 - OŠ Gornji Petrovci
5 - OŠ Ivana Cankarja Vrhnika
6 - OŠ Toma Brejca Kamnik
7 - OŠ Ljubečna
8 - OŠ Drska
9 - OŠ Šmarje pri Kopru
10 - OŠ Dornberk

 

 

V Dornberku so poznali obleko naših prednic, ki jo glede na vsakdanjo nošnjo v daljšem časovnem obdobju imenjujemo dornberška noša. Predstavljamo tri take obleke, in sicer delovno, nedeljsko in pražnjo (praznično).

 

 

 

Delovna obleka  z životkom je starejšega kroja, ki je ohranila videz iz prve polovice 19. stoletja.  Označuje jo krilo z životkom, bluza z rokavci, spodnje krilo in predpasnik. (Na pas so večinoma vsakdanja oblačila). Izdelana je iz naravnih materialov – bombaža, lana in tanke volne.

 

Nedeljska obleka  vsebuje – spodnje krilo, vrhnje krilo in bluzo z bogatimi rokavci, ter ozko krojen oprijet jopič, dodatno okrašen z vezenjem. Materiali so finejši – uporabljen je lan, batist in fina tanka volna. Obleka ima sicer tudi predpasnik, vendar ga je žena uporabila le, če je postregla gostom.


 

Pražnja obleka že sama pove, da so jo žene oblekle ob posebnih slavnostnih priložnostih. Vsebuje enake dele oblačil: od spodnjega krila, bluze in vrhnje obleke, kot vsakdanja, le da so tu materiali finejši – batist, fin bel lan, tanka volna ali svila. Tudi izdelava te obleke je bila preciznejša in finejša. Spodnja oblačila so bila okrašena z več vezenja naborkov ter čipk, zgornja pa so poudarjala ženskost z drobnimi detajli.


 

 

Več o narodnih nošah si lahko preberete na tej povezavi.

 

Izvedeli smo tudi:

  • Da so se v začetku 20. stoletja različno oblačili moški, ženske in otroci.
  • Da je obleka bila odvisna od družbenega položaja (bogati, revni).
  • Da je bila obleka odvisna od okolja (mesto, podeželje) in tudi od tekstilne industrije, ki je bila v bližini kraja (usnje, volna, bombaž, lan …).
  • Da so se obleke razlikovale glede na namembnost (vsakdanje, praznične).
  • Da večjih razlik med načinom oblačenja po različnih krajih v Sloveniji ni bilo.

 

Kako so se ljudje v Sloveniji oblačili v začetku 20. stoletja?

 

Dečki

Deklice

Moški

Ženske

kratke hlače z naramnicami, bele srajce,

lajbič (telovnik), po 12. letu tudi dolge hlače

krila z naramnicami čez kolena,

untrca (belo podkrilo), predpasnik

dolge hlače, srajca, lajbič, suknjič
dolga krila monotonih barv (mlajše ženske tudi pisana), život, untrca (podkrilo), daljše spodnje hlače in kasneje kratke spodnje hlače, nedrček
 
volnene nogavice oz. bosi, kasneje težki čevlji
volnene nogavice oz. bose, čevlji
čevlji
čevlji s peto

 

Kako se ljudje v Sloveniji oblačijo danes?

 

Dečki

Deklice

Moški

Ženske

 poleti: kratke hlače ali kapri hlače, hlače do kolen, kratke majice, jopice, superge, japonke
pozimi: dolge hlače, po navadi kavbojke, supergi, kratke majice čez pa jopica
 
 poleti: kratke hlače ali hlače do kolen, krilo, majica brez rokavov, kratka majica, japonke
pozimi: kavbojke in toplejše hlače, dolga majica, jopica, oprijete majice,

poleti: kratke hlače,  kratke majice, sandali

pozimi: dolge hlače, fini čevlji, majice z dolgimi rokavi, srajce s kravato, suknjiči, supergi

poleti: krila, elegantne srajce in bluze, balerinke, kapri hlače, sandali
pozimi: hlačni kostimi ali krila, jakne, plašči, čevlji z visoko peto

 

Ob zaključku naše naloge bi lahko rekli, da smo se kar veliko naučili o modi nekoč in danes, pa tudi, kako jo na izviren način v elektronski obliki predstaviti. Spoznali smo različne slovenske narodne noše, ugotovili smo, da smo se Slovenci na začetku 20. stoletja vsakdanje oblačili kar podobno, večje razlike so bile v materialih, ki so bili na voljo, pa tudi med podeželskimi in mestnimi oblekami, saj so na podeželju obleke šivali predvsem sami, v mestih pa so obleke kupovali. Tudi danes večjih razlik v oblačenju ni, saj obleke kupujemo, trgovski centri pa ponujajo podobne izdelke. Specifika so narodne noše, ki so verjetno zaradi naravnogeografskih značilnosti Slovenije, zaradi pokrajinske raznolikosti in vplivov sosednjih držav različne. 

 

 

Comments (2)

OŠ Ljubečna said

at 12:18 pm on May 4, 2012

Hi Bob, it's working OK now. We just added text and made links to other things (pictures, slide shows, movies....)
ICT is OK. We are expecting Mr Douma and we prepared quite a programme for him so I will send you some photoes so you will be able to see what we have done
Greetings from Ljubečna
Katja

Bob Hofman said

at 11:03 am on May 4, 2012

Hi OŠ Ljubečna, Katja, is all OK for you now? I see that additional postings look good :-)
And this way of embedding sharesnack works too... If you can email me the "embedded code" I can try to embed as OŠ prof.dr.Josipa Plemlja Bled did.
Miracles of ICT.... keep up the good work, greetings from Nizozemska, Bob

You don't have permission to comment on this page.