If you are citizen of an European Union member nation, you may not use this service unless you are at least 16 years old.
You already know Dokkio is an AI-powered assistant to organize & manage your digital files & messages. Very soon, Dokkio will support Outlook as well as One Drive. Check it out today!
Imam oblačilo domačega padvana. Ženica pa krilo iz pravega mezlana; se sveti na lice, ko pirh moj škarlat, nje šapelj, jeglice, nje modric je zlat. (Valentin Vodnik: Zadovoljni Kranjc)
Obleka je bila od nekdaj odraz človekovega načina življenja, družbenega položaja, razpoloženja pa tudi znak tega, koliko se človek ceni. Od dedkov in babic pogosto slišimo, da je bilo nekoč vse drugače, bolj preprosto in bolj zdravo. Tudi oblačili so se drugače.
Ali veste, kako so se v vašem kraju oblačili ljudje v preteklosti? Pobrskajte po različnih virih in povprašajte starejše ljudi, kakšna oblačila so bila v vašem kraju nekoč v modi.
Del naše dediščine so tudi noše. Ali je za vaš kraj značilna narodna noša? Predstavite nam jo.
Kako se ljudje ob različnih priložnostih v vašem kraju oblačijo danes?
Pobrskajte po modi iz *baula in primerjajte modni svet nekoč in danes. Fotografirajte, snemajte, pripravite modno revijo …
*Bauli so lesene potovalne skrinje - aleksandrinke so v njih iz Egipta domov pripeljale svoje premoženje.
CLOTHES MAKE THE MAN
Clothes have always been a sign of a person's lifestyle, social status, mood and also evidence of a person's worth. We often hear from our grandparents that in the past things were different, easier and healthier. Also the way people dressed was different.
Do you know what people from your town wore in the past?Search through different sources and ask the elderly what kind of clothes used to be fashionable in your town.
Attires are also part of our heritage. Is there a national costume typical for your town? Describe it.
How do people in your town dress nowadays for various occasions?
Rummage through the clothes from the “baul” and compare the contemporary fashion world with the one from the past. Take pictures, make films, organize fashion shows.
*bauls are wooden travelling cases – the Slovene women who worked in Alexandria brought home their property from Egypt in these boxes.
Pri nas so zelo znane Aleksandrinke, ki so imele posebne drage obleke. Kakšne so bile, si lahko ogledate.
P1 OŠ Josipa Plemlja
Odgovor:
Bled, predvsem pa njegove okoliške vasi, so bile ob koncu 19. in ob začetku 20. stoletja izrazito kmečko območje.
Iz okolja izhajajo tudi vsakdanja oblačila tega časa. Materiali, ki so jih uporabljali za izdelavo oblačil so bili lan, loden, volna in sukno. Blago so kmetje kupovali na tržnicah, večje kmetije pa so imele doma tudi statve. Oblačila so si večinoma šivali sami, le oblačila za posebne priložnosti so šivali krojači.
Oblačila so se razlikovala glede na namembnost - vsakodnevna, pražnja (za ob nedeljah in praznikih) in za posebne priložnosti (poroke, krsti...). Svoj način oblačenja so imele posamezne skupine ljudi, ki so se srečevali v različnih društvih (npr. Marijina družba).
Dečki so bili oblečeni v dolge ali kratke hlače in bele srajčke. Ob posebnih priložnostih so si čez srajčko oblekli tudi »lajbč« in suknjič. Večji del leta so bili bosi, ob hladnejših mesecih pa so bili obuti v volnene nogavice in težke okovane čevlje.
Deklice so nosile enostavne ravno krojene obleke, ki so jim segale čez kolena. Pod krilom so nosila še belo podkrilo - »untrco«. Eden od glavnih delov oblačila je bil tudi predpasnik. Njihova vsakodnevna oblačila so se od pražnjih razlikovala le po materialu ter okrasnih dodatkih.
Otroci so le redko dobili nova oblačila. Mlajši otroci so jih podedovali od starejših bratov in sester ter jih nosili toliko časa, dokler jim niso bila premajhna ali pa preveč uničena.
Šele ob koncu 19. stoletja so ženske začele uporabljati tudi spodnje perilo.
Vse do začetka izdelave spodnjih hlač, je njihov namen nadomestilo kar spodnje krilo. Prve spodnje hlače so bile v koraku preklane, šele kasneje so začeli izdelovati v koraku zašite. Prav posebno perilo pa se je nosilo ob nedeljah - "ta hmašno", to so bile hlače, izdelane iz bombaža, ki so segale do ali čez kolena, na koncu pa so bile obrobljene s čipko.
Vsaka hiša na vasi, pa je neglede na premoženje, morala imeti narodno nošo. Drobne značilnosti noše so se razlikovale od vasi do vasi, osnovna oblika pa je bila vsem enaka.
Deli ženske gorenjske narodne noše: avba, obleka (svilena - bogato nabrana), srajca (iz belega bombaža s širokimi rokavi - rokava in ovratnik so obrobljeni z belo čipko - rokava sta na ramenih podvojena), spodnje krilo, hlače, pasovi, predpasnik (fertah), trakovi (pangeljci- črni trakovi s črno čipko), ruta (svilena s franžami in rožičastim vzorcem), dokolenke (štikane s polžastim vzorcem), dežnik, cekar (spleten iz slame), nakit, nagelj, robček in črni čevlji. Neporočene ženske so bile pokrite s pečo, poročene pa so nosile avbo.
Deli moške narodne noše:črn klobuk, na katerem se bohotijo »krivci«, lajbč je na sprednjem delu iz žameta, hrbet pa je narejen iz klota, spredaj se zapenja s celo vrsto kovinskih gumbov. Pod telovniki so moški nosili svileno ruto, ki se je na rami videla zelo malo, poudarek pa je bil spredaj pod vratom. V spodnjem delu lajbča je v gumbnico pripeta verižica, ki sega v žep. Na koncu verižice je pripeta zlata ali srebrna žepna ura. Hlače - irhovce so bile izdelane iz kvalitetnega usnja in so morale segati čez kolena. Zapenjajo se s kovinskimi gumbi ali z gumbi narejenimi iz roževine. Pod telovnikom je bela močno nabrana platnena srajca, pod hlačami pa dolge bele spodnje hlače iz bombaža. Značilna obutev so črni usnjeni škornji, ki segajo do sredine stegna in so zavihani nazaj pod koleno ter obrobljeni z rdečim usnjem. Moški lahko nosijo tudi rdečo bombažno marelo.
Narodna noša se je nosila le ob posebnih priložnostih (npr. ob obisku škofa), kasneje pa so se v noše oblačili tudi za ohceti.
Piše se leto 2012. Omara z oblačili kar poka po šivih - obačila za vsak dan, za prosti čas, za posebne priložnosti, za šport, pižame, perilo in še in še.
VIRI: - Angelos Baš: Opisi kmečkega oblačilnega videza na slovenskem v 1. polovici 19. stoletja;Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1984;
- Dušica Kunaver: Ljudske noše od pomladi do pomladi; TOP Regionalni in izobraževalni center, Radovljica, 1997;
V preteklosti so se ljudje v našem kraju oblačili v praznično nošo, ki so jo nosili ob prazniki ali ob obisku maše,... in delovno nošo,ki so jo imeli za domača (kmečka) opravila.
Praznična noša
Moška noša hlače iz tanke volne lajbič iz tanke volne srajca iz bombaža nizki čevlji
Moška noša je lahko temno rjave, sive, zelene ali črne barve.
Ženska noša bluza iz bombaža krilo iz tanke volne spodnje krilo ali unterca iz kompaktnega bombaža (inlet) predpasnik iz svetlikajočega bombaža ruta iz svila ali svetlikajočega bombaža visoki škornji
Barva krila pri ženski noši je lahko temno siva, modra, rjava, bordo rdeča ali olivno zelena. Predpasniki so črni ali temno modre barve. Bluze so bele ali bež. Rute pa so bež, drap, bele ali svetlo modre barve.
moška noša
ženska noša
Pripravili sta še, kako so se ženske včasih oblačile ob praznikih. VIDEO
Ob odgovarjanju na vprašanje, ki ste ga nam zastavili, smo se Kristina, Sara, Vita in naša mentorica Valerija zelo zabavale. Naučile smo se nekaj novega o našem kraju. Obiskale smo krojača, priredile modno revijo in imele priložnost brskati po starih foto albumih iz šolskega arhiva. O modi iz preteklosti smo povprašale znance, sorodnike in učitelje. Ugotovile smo, da se način oblačenja na Vrhniki nekoč in danes ne razlikuje veliko od ostalih Slovenskih krajev, ga je pa zagotovo zaznamoval obstoj Industrije usnja Vrhnika, o čemer je spregovoril tudi vrhniški krojač.
Obiskale smo skoraj še edinega delujočega krojača na Vrhniki – Ludvika Stanovnika. Postavile smo mu nekaj vprašanj:
1.) Kakšne obleke ste včasih krojili?
» Včasih sem krojil obleke iz usnja. Samostojno sem začel delati leta 1982. Preden sem odprl svojo lastno delavnico, ki je bila očetova, sem bil še delavec v IUV, zato so mi šle obleke iz usnja najbolje. Izdeloval sem veliko ženskih usnjenih hlač. Danes pa oblačila samo še popravljam, saj je v Slovenijo prišla cenejša kitajska moda. «
2.) Ob kakšnih priložnostih ste imeli največ dela?
» Največ dela sem imel zagotovo pozimi, saj takrat je mrzlo, usnje pa je toplo. Drugače pa sem jih krojil največ, ko so se ljudje odpravili v gledališče ali kam "na lepše". «
3.) Kaj je vplivalo na zmanjšanje števila strank?
» Leta 2005 so ukinili IUV in seveda takrat mi je začelo primanjkovati blaga in s tem tudi strank. Usnje se je podražilo in prišla so cenejša kitajska oblačila. Nihče ni več naročal oblek pri meni, saj je bilo predrago. «
4.) Kako ste se ob tem počutili?
» Žalostno. Težje je bilo živeti, saj nisem imel več tolikšne plače in časi so bili kar hudi. «
5.) Ali ste krojili obleke za katere pomembne Vrhničane?
» Krojil sem (in še krojim) obleke za Branka Stanovnika. Vam je mogoče nepoznan saj ni tako zelo znan. Drugače pa je slovenski kemik in akademik. Je tudi profesor na fakulteti. «
Pri sorodnikih, znancih in učiteljih smo si izposodile oblačila iz različnih obdobij in za različne priložnosti ter posnele modno revijo:
Pobrskale smo tudi po šolskem arhivu in našle veliko fotografij iz preteklih obdobij (od 60. let do danes). Na slikah je razvidno, kakšna so bila priljubljena šolska oblačila tistega časa, pa tudi oblačila za priložnosti, kot je n. pr. smučanje. Vabljeni k ogledu interaktivnega plakata!
1.Ali veste, kako so se v vašem kraju oblačili ljudje v preteklosti?
Včasih, pred kakšnimi 80 ali 70 leti ja vsako oblačilo nosilo neko svojo zgodbo.
Večinoma so oblačila kupovali ali izdelovali za praznike ,kot so Velika noč in Božič.
Največkrat so oblačila pripadala očetom ali starejšim sinovom ,ki so hodili na delo.
Otroci so pri 2. ali 3. letih dobili prva oblačila ,ki so se razlikovala glede na spol.Dečki so dobili prve kratke hlače in srajce.
Deklice pa krila z naramnicami. V tistih časih je bila zelo popularna »mornarska« oblačila ,ki so bila za dečke in za deklice.
Okoli 12. Letih so se dečki srečali z dolgimi hlačami ,ki so jih nosili ob posebnih priložnostih (obisk maše, šole).
V naslednji nekaj letih so dečki dobili klobuke in dolge hlače za vsak dan.
Deklice pa čevlje z višjo peto in svilene nogavice (živi vzorci). Ta oblačila so tudi imeli za obisk maše.
V tem času so se že zavedali kakšen velik pomen imajo oblačila.
Skoraj ,da v vsaki družini je bila poroka. Ob tej priložnosti so se neveste oblekle v dolge bele obleke z različnimi vzorci in dodatki.
Take vrste oblačil so si privoščilo le bogati meščani.
Ostale neveste so se oblekle v kostum novejše mode , ki so ga uporabljale še v prihodnosti.
Moško poročno oblačilo je bilo bolj enotno. Imeli so črne suknjiče , bele srajce z temno kravato ali metuljčkom in črne hlače.
Ob nedeljah so družine hodile k maši. Cela družina je oblekla najboljša oblačila in odšli k maši.
Otroci so imeli več ali manj ista oblačila kot za v šolo. Moški so imeli suknjič z klobukom.
Ženske pa tudi suknjič z klobukom (starejše ženske imele ruto).
Ženske ,ki so bile starejše od 40 let so se počasi začele odpovedovati burnim in živim vzorcem in imele bolj monotona oblačila.
2.Ali je za vaš kraj značilna narodna noša?
Za "rojstno mesto" te noše velja Ljubljana, a se je noša hitro razširila po bližnjih mestih, med drugim tudi v Kamniku.
Veljala je tako za slovensko nacionalno narodno nošo kot tudi za "ozko" stanovsko oz. meščansko.
Črno (žensko) nošo zaznamuje bela ruta , zavezana z grebenom ("petelinom") vrh glave.
Obleka je iz črne svile. Predpasnik ni preveč širok in je črne barve ter svilen, obšit s črnimi svilenimi čipkami, zadaj zvezan s pentljo z dolgima trakovoma.
K noši sodi še sklepanec s pentljo iz rožastega svilenega traka. Zlatnina, ki krasi nošo so: uhani, zapone, verižica za uro, nekatere imajo tudi zlato zapestnico.
Vsako leto v Kamniku priredijo festival narodnih noš. Noše iz cele države se zberejo v Kamniku.
črna noša razni obeski in dodatki pod krilo
3.Kako se ljudje ob različnih priložnostih v vašem kraju oblačijo danes?
Otroci se dandanes zelo podobno oblačijo za različne priložnosti.
V šoli se dekleta in fantje ne razlikujejo veliko. V šoli ponavadi nosijo majco s kratkimi rokavi, jopico in kavbojkami ali različnih hlač za različne letne čase.
Tudi za obisk cerkve se oblačijo podobno. Ob priložnostih kot so poroke se fantje ponavadi oblačijo v črne ali bele suknjiče, hlače in bele srajce z kravato.
Ženske pa se oblajo v dolge bele obleke.
P7 OŠ Ljubečna
Odgovor:
OBLAČILA NEKOČ IN DANES
Le kdo bi najbolje vedel povedati kakšne modne smernice so veljale včasih? Babice in dedki, seveda. Še bolje pa je, če kakšna babica izhaja iz vrst trgovke, ki je skrbela za nabavo oblačil.
Po letu 1900 so se obleke pričele ravnati po glasbi. Med leti 1910 in 1920 so ženske obleke celo odkrile del nog. Imele so tanke naramnice in bile so ravno krojene.
Čas med prvo in drugo svetovno vojno je že poznan kot čas ko smo ločili otroško in odraslo oblačilno kulturo.
Otroško perilo so predstavljale spodnje hlače, majice oziroma modrci, srajce, nogavice, žabe. Otroška oblačila so obleke v celem, hlače, krilca, mornarske obleke, jopice, puloverji in podobno. K otroškim vrhnjim oblačilom prištevamo predpasnike, jopiče, suknjiče in plašče. Delavski otroci so si pokrivali glave s kapami različnih oblik, rutami in klobučki. Otroška obuvala so bili nizki ali polvisoki čevlji, sandali, gojzarji ter snežke ali galoše.
Kako so bili otroci tedaj oblečeni je bilo odvisno od tega kako premožni so bili njihovi starši in koliko otrok je bilo v družini. Veliko otrok je svoja oblačila »podedovalo« od starejših, kajti za med vojni in povojni čas je v naši krajih značilno splošno pomanjkanje.
Čas med prvo in drugo svetovno vojno je že poznan kot čas ko smo ločili otroško in odraslo oblačilno kulturo.
Otroško perilo so predstavljale spodnje hlače, majice oziroma modrci, srajce, nogavice, žabe. Otroška oblačila so obleke v celem, hlače, krilca, mornarske obleke, jopice, puloverji in podobno. K otroškim vrhnjim oblačilom prištevamo predpasnike, jopiče, suknjiče in plašče. Delavski otroci so se pokrivali glave s kapami različnih oblik, rutami in klobučki. Otroška obuvala so bili nizki ali polvisoki čevlji, sandali, gojzarji ter snežke ali galoše.
Kako so bili otroci tedaj oblečeni je bilo odvisno od tega kako premožni so bili njihovi starši in koliko otrok je bilo v družini. Veliko otrok je svoja oblačila »podedovalo« od starejših, kajti za med vojni in povojni čas je v naši krajih značilno splošno pomanjkanje.
Razred nekoč: pogljete te bose noge, danes si ne predstavljamo, da bi v šolo hodili brez čevljev, včasih pa je bilo to nekaj povsem normalnega.
Resnost oblačenja zagotovo lahko najdeno v tedanjem vojnem stanju. Med leti 1940 in 1950 je na modo vplivala okupacija. Barve so postale temne, mračne, moden je bil klasično krojen ženski kostim.
Po letu 1950 pa so v modo zopet prišla poudarjena ramena in poudarjen pas. Krila so postala zelo vpadljiva. V šestdestih letih so bile moderne obleke, ki so imele širok narobek in bile so ozko stisnjene v pasu. Modni so bili tudi kostimi v stilu Jackie O.
Kasneje je prišel v modo tudi jeans, sedemdeseta so zagotovo značilna po hipi stilu: jeans hlače krojene na zvon, velika okrogla temna sončna očala. V osemdestih pridejo v modo bulerji, karo vzorci, raztrgan jeans, kasneje pa še hlače na korenček in pas visoko nad boki.
Tradicionalna noša za naš kraj je štajerska narodna noša, ki pa jo zagotovo poznate, zato bi želeli na tem mestu predstaviti del noše naše folklorne skupine Cepetavčki. Mladi folkloristi skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine preko ustreznih noš, plesa in petja.
Seveda pa ima moda danes še večji pomen kot v preteklosti. Pregovor Obleka naredi človeka zagotovo drži tudi pri nas, zato smo se odločili, da vam modo današnjih dni predstavimo kar v obliki modne raevije. Saj zagotovo veste, kako dekleta rada pokukajo v oddajo America's next top model. No mi pa vam predstavljamo Ljubečna's next top model. Naši učenci na modni reviji, ki so jo pripravili sami - film.
Viri in literatura:
- A. Belaj: Oblačila naših dedkov in babic, RN, Mladi za Celje, 2009
- A. Križnar, L. Repar in L.Tartara, Oblačilna kultura šolskih otrok v Jaršah pri Domžalah nekoč in danes, Domžale, 2008
- ustni vir: ga. Maruška Medved (upokojena trovska poslovodkinja zadolžena za nabavo in izbiro oblačil v veleblagovnici "T")
Prav imate, obleka res naredi človeka. Kot glavni del zunanjega videza nam veliko sporoča. Tako pri sebi začnemo oblikovati predstavo o osebi, ki je še ne poznamo. Tudi na podlagi tega razvijamo svoj stil oblačenja in življenja.
Način oblačenja sva raziskovali predvsem pri mlajši generaciji otrok (od 6-9 let). Nekateri so se oblekli vsakdanje, nekateri pa v lepša, pražnja oblačila. Posneli sva modno revijo, ki predstavlja moderno oblačenje in oblačenje pred približno stotimi in več leti.
V današnjem času se slogi oblačenja spreminjajo iz leta v leto, čeprav se zgodovina ponavlja in se različni, že pozabljeni slogi vračajo v modo. Danes moderna oblačila so bila "in" že pred leti. Vedno pa se najdejo posamezniki, ki se držijo svojega osebnega sloga, radi izstopajo in so drugačni, saj s tem izražajo svojo drugačnost in posebnost. Veliko mladih pri izbiri oblačil posnema slavne osebe - njihove idole. Včasih pa ni bilo tako. Revni ljudje so se oblačili bolj preprosto, premožnejši pa razkošno. Nekateri so imeli samo dve različni obleki (vsakdanjo in "zatakmašno") in so bili s tem zadovoljni, saj si več niso mogli privoščiti.
Tudi narodne noše so se razlikovale. S svojo edinstvenostjo so predstavljale pokrajino. Najlepše obleke so ljudje oblekli ob nedeljah in posebnih praznikih. Slovensko moško nošo predstavlja klobuk s ruščevim peresom, telovnik iz žameta z uvezenim cvetjem, hlače čez kolena in rutka. Žensko narodno nošo pa sestavlja krilo ob pasu nabrano in dolgo do gležnjev, črn svilen predpasnik in črni škornji. Na Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju se je uveljavil panonski tip narodne noše, ki jo srečamo predvsem v Beli Krajini (bela, platnena oblačila).
Čeprav so se obleke skozi čas zelo spreminjale, se je tradicija narodnih noš ohranila do danes v raznih folklornih in podeželskih društvih ter v narodnozabavni glasbi.
Na oblačenje naših prednikov Slovanov, ki so naseljevali Istro na prehodu v 17. stol. je vplivala bližina romaniziranih Ilirov in Keltov. Prvotna pastirska oblačila iz krzna drobnice so zamenjali za oblačila iz blaga. V tem času je bilo najbolj običajno blago, platno, volna in še vedno kožuhovina. Moški so hodili v širokih hlamudrovih hlačah iz debelega sukna. Nosili so kratke kamidže (srajice) in se pokrivali z klobučevinastimi kapami. V Koštaboni so 1910 možje nosili temnosive suknene hlače (brgeše) in nizke čevlje (postole). Hlače so se zapele spredaj na leso (portelo), ob straneh so bile prišite temnordeče proge, zgoraj so imeli telovnik (kamižet) pozimi iz sukna, poleti pa iz bombaža.
Obstajale so delovne obleke, v katerih so bili običajno oblečeni naši predniki in svečane obleke, ki so jih oblačili v posebnih priložnostih, šagrah, cerkvenih praznikih, porokah, itd. Bližina Benetk in Trsta je omogočila premožnim kmetom izjemno lepa in bogata oblačila. Tako so slamnate klobuke zamenjali za klobučevine (mandrijer). Še bogatejša so bila ženska oblačila, kjer so si na srajčnih rokavih ženske všile doma izdelane čipke.
NOŠE
Ena največjih poznavalk narodnih noš, Ljuba Vrtovec Pribac, živi v Sergaših in vodi krožek izdelovanja narodnih noš Slovenske Istre, ki ga obiskuje 10 in več žena že več kot desetletje. Opis iz leta 1857 pravi: „ Šavrin ima kratke široke hlače, jopič (jaketo) je precej dolg na rokavih in na prsih obšit z zelenim suknom. Nosili so lepe čevlje modre barve in bele nogavice (kalcete). Istrijani in Šavrinci so imeli klobučke brez okrajnikov. Narodne noše, v katerih se predstavljajo današnje folklorne skupine nosijo noše iz začetka 20. stol. in so izdelane iz doma pridelane volne, lanu in celo iz konoplje. Istrska noša se bistveno razlikuje od drugih slovenskih pokrajin in jo uvrščamo v tako imenovane narodne noše.
ŽENSKA NOŠA
Sestavljena je iz spodnjic (bundant), zgoraj so nosile jopo (brez modrcov), bel komeš - tako imenovano krilo iz temnejšega sivega, zelenega ali črnega blaga, čez krilo so si opasale predpasnik (traveso) nežnih barv z vzorci, obuvale so črne nizke čevlje, v rokah so običajno nosile bel robček, na glavi so nosile praznične rute izvezane na tako imenovane (rugiće). Okrog ramen so imele dodano ruto ali pečo z všitimi vezeninami. Od nakita so bili običajno vidni samo drobni srebrni uhančki. Pozimi so dodale narokavčke, ki so lahko bili pleteni ali kvačkani. Zelo pomemben je bil tudi pas (svileni fjok), saj so za pasom ali pa v nederjih nosile šopke sezonskega cvetja z dodanim zimzelenjem - oljčno vejico, rožmarinom ali sivko (lavando).
MOŠKA NOŠA
Možje so kot delovno pokrivalo nosili značilne čepice-barete. Praznično pa pokrivala iz klobučevine ali slamnika, bele platnene srajce s širokimi rokavi stisnjenimi v zapestju. Večinoma hlače nekoliko preko kolen. Brezrokavniki z različnih barv, največ pa črne, modro-rjave barve. Gumbe so nosili kot Napoleonovi vojaki (srebrne barve). Večkrat so gumbe zamenjali za morske školjke. Večinoma so bili obuti v bele volnene nogavice, preko kolena. Nosili so usnjene nizke čevlje rjave ali črne barve. Dodatek k noši je bil k večjemu žepek za uro na verižici ali pas, za katerim so nosili maltno (za tobak-pipo).
OTROŠKA NOŠA
Pri bogatejših družinah so imeli otroci narodne noše, ki so bile bele barve z všitki na ramenih modre ali rdeče barve.
KAKO SE LJUDJE OB RAZLIČNIH PRILOŽNOSTIH OBLAČIJO DANES?
Danes imajo vsi ljudje večinoma svoj modni stil ali slog. Še vedno velja, da imamo za praznike in svečane priložnosti lepša oblačila in tista za vsakdan ali za doma.
Najstniki oblačilom dodajo svoj lasten pridih. Npr. odvisno od glasbe, ki jo poslušajo, filmov, ki jih gledajo. Veliko ''trendov'' pride in gre, vendar se jih velika večina nato spet vrne.
Ponavadi so najstniki za v šolo oblečeni kar se da udobno: kavbojke, elastične ali ohlapne majice, srajce. Večinoma smo obuti v superge ali škornje. Nekatera dekleta se odločijo preživeti dan tudi v krilu, fantje pa v bolj športnih oblačilih.
Za bolj svečane priložnosti (izven šole) se ženske in dekleta oblečejo v krila, elegantne srajce in bluze, obleke itd. Najpogostejša obutev so čevlji z visoko peto ali elegantne balerinke.
Poletje je tu najlepši čas, saj je izredno toplo. Dekleta si oblečejo kratke, vihrave oblekice živih barv, majice z naramnicami, kratka krila ali hlače. Fantje pa so čisto preprosti: kratke hlače, majice s kratkimi rokavi in japonke na nogah.
Prej že omenjeni ''lastni stil'' oblačenja je lahko ponazorjen le z modnimi dodatki ali obutvijo. Na primer: če želiš biti skejtar, si na glavo položiš narobe obrnjeno kapo s senčnikom, če želiš biti roker/metalec, si za pas zatakneš verigo ter si okrog roke pripneš zapestnico s kovicami, če si želiš biti ''emo'', si le lase počešeš na oči. Tako preprosto je.
Vendar je vse več današnjih najstnikov nagnjenih k stilu uličnega oblačenja. Prevelike hlače in majice, skejtarske superge in kape s senčnikom na tilniku. Dekleta so bolj vešča pri ''popolnem'' oblačenju-tesne hlače z nizkim pasom, oprijete majice in high-tops superge. Po opazovanju najstnikov v našem kraju jih je večina oblečenih tako.
Vendar se moda spreminja in se vedno bo.
Ker se trendi vračajo, ne vemo, kaj nas tu še čaka.
Ampak nekaj res velja:
OBLEKA NAREDI ČLOVEKA.
Stran z vprašanjem P10, kjer objavite svoje odgovore
.png)
.png)
.png)
Comments (0)
You don't have permission to comment on this page.